Le kdo ne pozna kombija IMV, še pred petnajstimi leti vsakdanjega spremljevalca poštarjev, cestarjev, gasilcev in policajev. Preživel je štiri različne tipe motorjev in vztrajal na trgu trideset let. Manj znano pa je dejstvo, da je ta kombi pravzaprav bilo prvo doma konstruirano velikoserijsko vozilo.
Zgodba o IMV-ju se začne takoj po končani vojni, za majhno bencinsko črpalko v Novem Mestu, kjer je stala trgovina z kmetijskimi stroji. V zadružni zvezi so ugotovili, da k trgovini sodi tudi servisna delavnica in tako so 28. aprila 1954 izdali sklep o ustanovitvi podjetij Agroservis in Moto montaža. Moto montaža je bila domislica Franja Bulca, kateri je bil tudi prvi direktor teh dveh podjetij, bil pa je tudi nosilec licence za zastopanje podjetja DKW iz Zvezne Republike Nemčije. Na podlagi te licence je 1. septembra 1954 prišlo do podpisa kooperacijske pogodbe za montažo, prodajo in servisiranje vozil DKW na območju Jugoslavije med podjetjem Auto Union G.m.b.H iz Duesseldorfa in Moto montažo iz Novega Mesta
GRADNJA TOVARNE IN PRVA VOZILA
Kooperacijska pogodba je seveda zahtevala tudi ustrezne prostore, tako so na mestu nekdanje črpalke začeli graditi moderen servisni objekt, v katerem sta našla prostor tudi črpalka in prodajalna rezervnih delov. Že med samo gradnjo pa so obe podjetji združili, in nastalo je novo podjetje Motomontaža, katerega glavna dejavnost je bila servisiranje, popravila in proizvodnja motornih vozil v kooperaciji DKW.
Še istega leta so iz Nemčije pripeljali prva vozila: tri motorna kolesa in dva osebna avtomobila, za katere so takoj našli kupce. Naslednji korak je bilo prepričevanje ''tovarišev'' v Beogradu o smotrnosti proizvodnje dostavnih avtomobilov z dvotaktnim motorjem in seveda nabiranje deviz za nakup teh vozil v Nemčiji. Uspešno zaključena pogajanja so pripeljala do prihoda šestih razstavljenih vozil DKW: dveh osebnih avtomobilov Univerzal in štirih kombijev Schnellaster 3=6. Te prve lastovke so v tovarni sestavili, vgradili pa so jim tudi že prve domače dele: stekla, sedeže in nekaj lesenih delov. Na maski teh sestavljenih vozil se je prvič zableščal tudi znak Motomontaže, napis v dveh prekrižanih krogih.
Tako je počasi stekla proizvodnja, čez mejo je prihajalo vedno več razstavljenih kombijev, povečeval se je tudi delež domačih delov v njih: akumulator, luči, hladilniki, posoda za gorivo…Ker pa je bilo dela premalo za odplačevanje kreditov, so razen vozil sestavljali še razno kmetijsko orodje in motorje za pogon dvokoles po licenci Junior iz Avstrije.
GENERAL
21. oktobra 1955 je v Motomontažo prišel nov direktor, Jurij Levičnik, podpolkovnik JLA in predavatelj na vojaški akademiji v Beogradu. Ta mož je kasneje pripeljal podjetje skozi IMV do velikosti, s katero se ponaša današnji Revoz.
Njegov način razmišljanja in vodenja je seveda temeljil na vojaških izkušnjah, in takoj je ugotovil, da bo potrebno začeti z bolj resno organizirano proizvodnjo.
Tako je na usposabljanje v Auto Union poslal tehničnega vodjo, da bi lahko osvojili čimveč proizvodnje doma, pomanjkanje deviz pa jih je prisilo k razmisleku, kako povečati delež domačih delov. Ker v Jugoslaviji ni bilo dovolj razvite spremljevalne industrije, so se odločili za domačo proizvodnjo različnih karoserijskih izvedenk na osnovni šasiji kombija Schnellaster. Leta 1956 so tako predstavili model z odprtim kasonom, kasneje pa še specialna vozila: sanitet, servisni kombi, pa tudi kombibus. Na koncu so iz Nemčije uvažali le golo šasijo z motorjem in kabino, celoten zadnji del za vse različice pa so izdelovali sami.
Med izdelovanjem teh kombijev so se učili tudi postopkov sodobne proizvodnje, leta 1957 so uvedli sestavljanje sklopov na posebnih vozičkih, ki so se pomikali med delovnimi mesti. To je pomenilo prvo proizvodno linijo v Jugoslaviji.
KOMBI
Opogumljeni z vsemi temi izkušnjami, so se v začetku leta 1958 odločili narediti naslednji korak, uresničili so sanje in skonstruirali nov, čisto domač kombi. No, delno domač, saj so zanj uporabili 896 kubični motor in menjalnik iz uvoza, šasija pa je sicer bila enaka kot DKW, vendar so jo v celoti izdelali doma. Naloga je bila skoraj nemogoča, saj je bilo potrebno vozilo prilagoditi možnosti takratne proizvodnje, upoštevati sposobnosti dobaviteljev, poleg vsega pa so si še zadali, da bojo vozilo predstavili jeseni istega leta na Zagrebškem velesejmu! Zavihali so rokave, pozabili na spanje in vikende, in kombi se je res pojavil na razstavi, kjer je požel veliko zanimanja, prišla pa so tudi prva naročila.
Ker jih je začela pestiti prostorska stiska, še vedno so tudi sestavljali DKW-je, so se odločili za gradnjo nove proizvodne dvorane, kjer so postavili tudi sodobno lakirnico. Leta 1959 je bila dvorana končana, prototip je z odliko opravil vsa testiranja, in dozorel je čas za zamenjavo imena tovarne, namesto montaže industrija: Industrija Motornih Vozil – IMV. Z novimi vozili- takoj so že imeli v ponudbi več različic, novo organiziranostjo proizvodnje in poprodaje, novim imenom in logotipom so se prvič predstavili na sejmu tehnike v Beogradu in dobesedno presenetili vse prisotne.
V sejemske primerke je bil vgrajen še 896 kubični motor, kasneje pa so kombije IMV 1000 poganjali trivaljni dvotaktni 981 kubični dvotaktni motorji znamke DKW, moč 44 konjev se je preko štiristopenjskega menjalnika DKW z tremi sinhroniziranimi prestavami prenašala na prednji kolesi. Vzmetenje je bilo spredaj z prečno listnato vzmetjo, zadaj z torzijskimi vzmetmi. Zmogel je hitrost 95 km/h, porabil pa po takratnih podatkih približno 10 litrov na 100 kilometrov. Nosilnost teh vozil je bila med 1000 in 1200 kilogrami, odvisno od izvedenke: kombi, turist, turist de luxe(s pomično streho), servis, reševalni,gasilski, kamionet…
Leta so tekla, v drugi polovici šestdesetih pa so bili zaradi sprememb v Auto Unionu prisiljeni v menjavo partnerja. Več o tem in o izvoznih uspehih kombija pa naslednjič.
Dodatne slike:      |
- 1
 Objavil mcmarco dne 13.02.2009 ob 06:19
Odličen prispevek. O nastanku tovarne doslej nisem vedel praktično nič, poznal sem samo kombije, pa še to tiste mlajših letnikov. Nestrpno pričakujem nadaljevanje.
|
|
Objavil renault 4 dne 10.02.2009 ob 09:47
Zares dober članek,sem tudi sam ljubitelj IMV-jevih vozil. Sam se imel dva gasilska kombija (imv) pa se mi finančno ni razšlo da bi jih obnovil,zato sem jih pač moral prodati! Imam pa še en nov-nerabljen rezervoar za IMV 1600 super B. Če koga zanima pa se naj oglasi!
LP |
|
Objavil gregor.tm dne 27.01.2009 ob 08:42
z veseljem sem prebral članek. kljub temu, da sem odraščal le par korakov stran od IMV sem veliko novega zvedel.
|
|
Objavil car dne 25.01.2009 ob 22:20
Zares pohvala avtorju prispevka. Veselimo se nadaljevanja zanimivega in poučnega branja.
|
|
Objavil majk dne 25.01.2009 ob 17:53
Super napisano, lepe fotografije.
Predlagam skupinski starodobnik izlet v muzej IMV ko bo odprt... |
|
Objavil medvedr dne 25.01.2009 ob 17:06
dober prispevek še več takih
|
|
Objavil Miha dne 25.01.2009 ob 16:35
Odlično.
|
|
Objavil DS71 dne 25.01.2009 ob 11:02
lepo in pohvalno...čakam nadaljevanje :-)
|
|
Objavil kamionar dne 25.01.2009 ob 09:37
Hvale vreden prispevek.Zelo natančno opisano.
|
|
Objavil motorcki dne 24.01.2009 ob 21:02
Zelo dober,predvsem pa zelo zanimiv prispevek o edinemu kombiju,ki so se takrat podili pa makadamskih cestah pri nas.Spomnim se tudi DKW tovorni(cvajtakter) s kesonom(l.1960),ki ga je imela LIKO-Vrhnika(prvi na sliki,samo tovorni).Ko so prišli ven že IMV kombiji z morisovo in renaultovo mašino(l1981),je bil to že zelo izpopolnjen kombi,katerega sem tudi precej vozil v firmi,kjer sem bil zaposlen.Spomnim se,da sem z njim sodelavcu(šoferju tovornjaka v firmi)peljal nafto v Slavonski brod,saj mu jo je tam zmanjkalo,ker je takrat ni blo v Jugoslaviji na pretek,le v Sloveniji na bone.--LP
|
- 1
